fbpx
Home/Uncategorized/Vzemimo si čas za igro. Načrtujmo brez načrtov.

Vzemimo si čas za igro. Načrtujmo brez načrtov.

Sedim v travi sredi žgočega popoldneva. Zrak puhti od vlage in vročine hkrati. To je že peti dan v osrčju perujske Amazonije. Življenje v lesenih kolibah znotraj deževnega gozda poteka v ritmu, ki ga narekujejo sonce, popoldanske plohe, pesem vaščanov ob prvem svitu. Medtem ko se sama še borim z omotico, je med tukajšnjimi otroci vsakodnevno živahno.blank

Pravkar je 4-letni Hames odkril za velikanski kokosov oreh veliko želvo. Igrača, dostavljena na hišni prag! V trenutku se prelevi v pravega raziskovalca. Široko odprtih oči stopi proti njej in potrka po oklepu, tok tok! Skloni se vanj, Kje pa si? Pridi ven! Žreblja v jeziku plemena Ašaninke. V njegovih kretnjah ni sence škodoželjnosti, le ena sama radovednost. Kmalu je ob njemu gruča prijateljčkov in vsi družno sledijo živi pripovedovalki iz sveta narave, ki ji končne uspe odhlačati pod dvignjeni podest ene od lesenih kolib. Slast raziskovanja!

V tej otrokovi drži so skrite vse sodobne mantre zahodnega sveta: Bodi prisoten v sedanjem trenutku. Globoko zajemi zrak. Ostani in se igraj. Znano, kajne?

Da se potopimo v modrost otroške igre, nam seveda ni treba na drug konec sveta. Le pomislimo, kako zavzeto smo gradili gradove iz mivke, blatne trdnjave, valili kepe snega za snežakov trup, se na dah potapljali za tisto školjko ali kamenček zanimivih oblik. Spominjam se, kako sem sosedovi muci gradila lesene hiške za zavetje pred jesensko nočjo. Postlala sem ji z mehkimi krpami in vsakokrat, ko se je črno-bela kepica namestila v zavetje, me je obšel val zadovoljstva.

Ob igri se čas ustavi, tako se nam zdi.

Znanstveniki so dokazali, da se takrat aktivirajo različni možganski centri, hormonski koktejl sreče, hkrati se pojavita tako velika osredotočenost kot sposobnost uvidov. Poglobi se dihanje, umiri se srčni utrip, mišice so sproščeno napete. Zdrav duh v zdravem telesu, pravi stari rek, posledično se harmonija naseli v bližnje odnose, ki so v teh tednih kdaj tudi izziv.

Alarmantni naslovi na spletiščih se namreč dotaknejo naših negotovosti, nemoči, pasivnosti. Kadar nemira in tesnobe ne prepoznamo, ju nezavedno prenašamo naprej, najlažje po sistemu navzdol, to je na otroke. Otroci s svojim vedenjem navzven izrazijo težavna občutja odraslih: medsebojna pričkanja s sorojenci, zadirčnost ter vsesplošni kaos so znanilci začaranega kroga »hermetično zaprtega ekonom lonca«, ki lahko kaj hitro eksplodira.

Nevroznanstveniki povedo, da se takrat aktivira predel v možganih, imenovan amigdala. Ta skrbi za hitro in učinkovito odzivanje v situacijah, ki so življenjsko nevarne oz. jih kot take ta notranji čuvaj dojame. Da lahko nemoteno deluje, ko je potrebno npr. odskočiti s poti, na kateri zagledamo zvijajočo kačo, predhodno »izklopi« možgansko skorjo, kjer domuje tudi sposobnost presoje in odločanja. Zato so naše reakcije takrat avtomatične in nepremišljene.

Kadar se obdamo z novicami o življenjski nevarnosti, omejevalnih ukrepih, strogih sankcijah, mnogih žrtvah na vseh koncih sveta, se naš prag tolerance za stres občutno zniža. Takrat smo bolj podvrženi temu, da se na čisto običajne izzive odzovemo pretirano. Skrb za zdrav mentalni sistem je vsekakor na mestu. Če prevedemo: vloga odraslih je, da določimo čas, ko sledimo dnevnemu dogajanju, a ta čas ustrezno omejimo. Vsiljivce v obliki katastrofalnih novic pa mirno in odločno ustavimo na vhodnih vratih.

blankČas, ki bi ga sicer porabili za tesnobno tuhtanje o pretečih nevarnostih in omejitvah, namenimo lepim in dobrim stvareh; tistim, ki nas bogatijo, nam dajejo smisel in ob katerih se čutimo medsebojno povezani.

Vzemimo si čas za igro. Načrtujmo čas brez načrtov. Naj nas zapelje narava, zgodovina, kulinarika … ni pomembno, kaj. Pomembno je, da smo pri tem aktivni.

Morda nas nagovori katero od teh povabil:

Sedem na štor in poskusim prešteti, koliko različnih napevov slišim med pticami v gozdu. Odprem hladilnik in dovolim domišljiji, da iz sestavin, ki jih že imam doma, nastane povsem nova kombinacija brez vnaprejšnjih receptov. Naj me vodi okus in trenutni navdih! Ali pa si privoščim še poseben antistres tretma: izgubljanje v bližnji naravi! Pustim, da me čuti zapeljejo v neznano; ali pač v znano, ki pa ga odkrivam na povsem nov način. Oči, ki z začudenjem odkrivajo svet, ostanejo večno mlade.

Možnosti je toliko, kot nas je posameznikov. Pustimo se povabiti v gud vajb!

Prispevala:

Raziskovalka Maja 😉

Nadaljuj z branjem

By |2020-09-23T08:48:27+00:002 aprila, 2020|Uncategorized @sl|Komentarji so izklopljeni za Vzemimo si čas za igro. Načrtujmo brez načrtov.
Go to Top